V četrtek, 20. septembra, smo se v Dvorani 1. slovenske vlade v Ajdovščini že tradicionalno poslovili od maturantov. To je za nas edinstven dogodek, ko dijake, ki so pred kratkim zaključili šolanje pri nas, spet povabimo medse in skupaj proslavimo njihov in naš uspeh.Na vse smo ponosni, posebej pa velja omeniti zlate maturante in dijake, ki so bili vsa štiri leta odlični.
Slovo je spremljal recital z naslovom Potovanje ali cilj ?, ki ga je iz poezije Cirila Zlobca sestavila profesorica Mateja Ceket Odar z dijaki 3. in 4. letnikov, ki so ga tudi predstavili. Z recitalom smo se želeli pokloniti pesnikovemu spominu, na dijake pa prenesti njegov vitalizem in vero v ljubezen, ki vabi in sili v minljivostni premislek. Pesnik je pel hvalnice svojemu Krasu, za katerega je bil trdno prepričan, da je prostor sreče, miru in spokoja. V pokrajino, iz katere je izšel, se je vedno vračal. Predvsem pa je pel hvalnice ljubezni. Ne le dvoedini, ampak ljubezni vseprežemajoči, ki v Zlobčevi poeziji dobiva metafizično kategorijo, četudi jo je pesnik izpisoval predvsem s čutno nazornimi podobami ljubezni med moškim in žensko. Sleherna ljubezen je namreč vera, nikoli ni jalova beseda, je večna kot ocean in vztrajna kot njegovo plimovanje. Iz te ljubezni pesnik črpa moč tako za življenje kot za pesnjenje. In v tej želji se skriva njegov vitalizem, ki hkrati terja in daje. Vera v življenje se opredmeti kot ljubezen do sveta in sočloveka.
Slovo je spremljal recital z naslovom Potovanje ali cilj ?, ki ga je iz poezije Cirila Zlobca sestavila profesorica Mateja Ceket Odar z dijaki 3. in 4. letnikov, ki so ga tudi predstavili. Z recitalom smo se želeli pokloniti pesnikovemu spominu, na dijake pa prenesti njegov vitalizem in vero v ljubezen, ki vabi in sili v minljivostni premislek. Pesnik je pel hvalnice svojemu Krasu, za katerega je bil trdno prepričan, da je prostor sreče, miru in spokoja. V pokrajino, iz katere je izšel, se je vedno vračal. Predvsem pa je pel hvalnice ljubezni. Ne le dvoedini, ampak ljubezni vseprežemajoči, ki v Zlobčevi poeziji dobiva metafizično kategorijo, četudi jo je pesnik izpisoval predvsem s čutno nazornimi podobami ljubezni med moškim in žensko. Sleherna ljubezen je namreč vera, nikoli ni jalova beseda, je večna kot ocean in vztrajna kot njegovo plimovanje. Iz te ljubezni pesnik črpa moč tako za življenje kot za pesnjenje. In v tej želji se skriva njegov vitalizem, ki hkrati terja in daje. Vera v življenje se opredmeti kot ljubezen do sveta in sočloveka.
Prireditev so sooblikovali tudi instrumentalisti naše šole pod mentorstvom Nataše Fratnik Kobe, tehnična ekipa pod mentorstvom Urške Kompara in dijaki izbirnega modula multimedija z mentorico Beti Bratina, ki so poskrbeli za tehnično in likovno podobo.
